Mnenja bralcev

Popolnoma sem brez besed.
Mislim da mores to dat cimprej ven in jo res dobro spromovirat in prevajat, da lahko tvoja knjiga doseže čisto vsako pasjo dušo, ker mislim da bi jo čisto vsaka pasja duša mogla prebrat!
V odlomkih sem se res nasmejala kot tudi zjokala, predvsem pa sem med branjem začutila tvojo avtentičnosti in pristnost, ki je danes dragocena, s katero pa se na koncu vsak pasjeljubec, lahko končno počuti razumljenega in normalnega in prav tako zave, da ni edini ki se srečuje s kočljivimi vprašanji in izzivi v pasjem življenju.
Komaj čakam da bom lahko prebrala celo in jo priporočila prijateljici.
Tako da stay strong and keep going ! 💪🐾❤️

Draga Lena, vse sem prebrala, po vrsti, kot si mi predlagala.
Z velikim guštom. 
Take literature ni – ne pri nas, ne kje drugje. Zadetek v polno. Napisano s srcem in sočno, na trenutke te prav slišim, kako govoriš. Radijci smo sicer nagnjeni k temu, da tekst slišimo, a to ga le obogati. In tvoj tekst je bogat in čustven in resničen. Boleče iskren. In na tem širokem polju vsega kar beremo, tudi potreben.  Knjiga, ki je morala biti napisana. In se bere lepo, tekoče.

Sem vse prebrala. Sem v veselem pricakovanju – narocim! Se poistovetim, vmes potujem po spominih in prigodah z naso kepo veselja. Preracunavam strosek razpraskanih stekel na novih panoramskih vratih v dnevni sobi (izhod na teraso) v novo vseljenem, zelo dragem stanovanju, kjer sem parkrat vstopila in (pre)dolgo odklepala, njemu se pa od veselja mesalo. Seveda je isto mesto popackano tudi s slino – ne sam njegovo, se od dveh mack. Vsi iste velikosti, vse v isti lajni Cakam tudi poglavje o pasjih kakcih in njihovi gostoti Vsekakor cestitke za pasjo prozo, ki poboza – cutim, da me nekdo malce bolje razume. In jocem ob poglavju Kako naprej – ker se zavedam, da nihce noce iti, a bo nekoc (zal) primoran. Drzim pesti in zelim veliko uspehov!

Začetek besedila me je res potegnil, mogoče zato, ker sem s psi preživel res veliko časa (celo jedli smo iz iste posode, dokler nisto starši tega ugotovili), mogoče ker so bili psi čisto vedno najboljši poslušalci, najboljši tolažniki… skratka, nimam pojma, zakaj sem tako padel v branje, sem pa. Tako zelo, da sem v nadaljevanju občutil skorajda jezo, ker sem naletel samo na odlomke poglavij in sem zdaj v stanju zmerne do resne sitnosti, ker hočem nadaljevanje.
Pisanje daljših besedil zahteva veliko vaje, ki je žal nimam več, zato tale odgovor/mnenje/karkoližeje ne bo dolgo, ampak res, za vsakega človeka, ki ima rad živali (in pse imamo vsi normalni ekstremno radi), je to knjiga, ki jo bomo imeli doma.
Lep večer in iskrene čestitke za tako lepo ubesdeno ljubesen do psov
Danijel
PS: če se mi karkoli še utrne, ti bom že “zatežil”
PSS: hvala, da sem lahko prebral te odlomke

evo, sem prebrala 🙂 Meni se ful lepo bere, me je potegnilo noter in bi še 😀 Všeč mi je, kako opisuješ res ta vsakdanji lajf s psom – se mi zdi, da tega v knjigah in raznih internetnih objavah res manjka. Povsod je vse samo lepo in oh in sploh veliko pišemo o tem, kako so psi dobri za nas, ampak to pa redkokje vidiš, kako te lahko ljudje obsojajo, grdo gledajo, ko se tvoj pes ne obnaša “po reglcih”, kako kompliciramo in vse to… skratka, super, jaz sem se ful našla noter 🙂
Pri ta zadnjem delu sem jokala ko en 5letni otrok, ampak mene ob misli, da Yetija nekoč ne bo več, ni težko v jok spravit… ne vem, sem ful občutila to bolečino, ko sem brala, tako da 10/10 za učinek in iskren zapis.
Pa da ne bomo samo jokali – te vsakdanje prigode in opisi so me tudi nasmejali 🙂

Lena, navdušena sem. Sem se smejala in (zelo) jokala. Počutim se, kot da si vstopila v mojo glavo in srce, da nisem sama, ampak razumljena. Odlično si se odrezala. Super se bere! Bi še!!!

Ta knjiga je noro zabavna, sarkastična, realna, zanimiva, globoka, čustvena in nadvse drugačna … in komaj čakam, da jo boste lahko vsi prebrali!

Branje (poljudne in neredko tudi strokovne) literature o psih me običajno spravi v stres. Recimo temu semi-poklicna deformacija ali presežek ljubezni, tako pač je. Dejstvo, da me je tole branje spravilo v stres samo čisto malo, je manjše presenečenje in velik kompliment. Namesto tega so Lenini zapisi nekaj, kar bereš z veliko kimanja, z nasmeškom, včasih glasnim smehom, pa tudi s cmokom v grlu in kakšno solzo ali tremi. Očitno deliva ta presežek ljubezni, ki pa to pravzaprav ni, saj psov nikoli ne moreš imeti preveč rad. Čas je, da to nekdo pove in zapiše za vse pasjeljubce, in točno to se je zgodilo.

Draga moja Lena….
Komaj čakam celo knjigo….
Toliko kolikor je različnih ljudi na svetu, toliko je različnih psov na svetu. Zadnja leta sem imela to srečo, ali nesrečo, da sem lahko opazovala pse in njihove lastnike na veterini, bolane in zdrave. Zaradi izkušenj po svetu hodim z mislijo, da bi bilo potrebno 50 % lastnikom psov odvzeti psa in mu ne dati niti navadne muhe. Psi danes v naših življenjih predstavljajo vse samo psa ne več. Vsakemu, ki ima psa in si ga želi, bi najprej dala prebrati tvojo knjigo. Če je sposoben razumet tvoje napisane besede je sposoben biti vodnik (lastnik je lahko vsak) psa. V kolikor v tvojih besedah ne vidi smisla, poante, si ne zasluži niti muhe.