Mnenja bralcev

Popolnoma sem brez besed.
Mislim da mores to dat cimprej ven in jo res dobro spromovirat in prevajat, da lahko tvoja knjiga doseže čisto vsako pasjo dušo, ker mislim da bi jo čisto vsaka pasja duša mogla prebrat!
V odlomkih sem se res nasmejala kot tudi zjokala, predvsem pa sem med branjem začutila tvojo avtentičnosti in pristnost, ki je danes dragocena, s katero pa se na koncu vsak pasjeljubec, lahko končno počuti razumljenega in normalnega in prav tako zave, da ni edini ki se srečuje s kočljivimi vprašanji in izzivi v pasjem življenju.
Komaj čakam da bom lahko prebrala celo in jo priporočila prijateljici.
Tako da stay strong and keep going ! 💪🐾❤️

Še moje mnenje o knjigi…sorry ne znam lepš in krajše napisati 🙈 je pa iz ❤️
Knjiga me je popolnoma prevzela – večkrat sem se ob branju nasmejala, a so me nekatere zgodbe tudi ganile do solz. Še posebej poglavje o evtanaziji je bilo čustveno izjemno močno in me je globoko nagovorilo. Od tam naprej so solze kar tekle.
Všeč mi je, kako Lena s humorjem v začetku knjige pripravi bralca na globlja vprašanja o življenju, smrti in ljubezni. Ta knjiga ni le poklon psom, temveč življenju in dragocenim trenutkom, ki jih delimo z bitji, ki jih imamo radi. Zgodba ogreje srce, nasmeji in hkrati pretrese – toplo jo priporočam vsem, ki si želijo iskrene in čustvene pripovedi.

Branje (poljudne in neredko tudi strokovne) literature o psih me običajno spravi v stres. Recimo temu semi-poklicna deformacija ali presežek ljubezni, tako pač je. Dejstvo, da me je tole branje spravilo v stres samo čisto malo, je manjše presenečenje in velik kompliment. Namesto tega so Lenini zapisi nekaj, kar bereš z veliko kimanja, z nasmeškom, včasih glasnim smehom, pa tudi s cmokom v grlu in kakšno solzo ali tremi. Očitno deliva ta presežek ljubezni, ki pa to pravzaprav ni, saj psov nikoli ne moreš imeti preveč rad. Čas je, da to nekdo pove in zapiše za vse pasjeljubce, in točno to se je zgodilo.

Glede na to, da sem imel psičko 14 let, sem se našel v vseh besedah.

Ejla, sem prebrala tudi jaz. V glavnem, meni je zelo všeč. Zelo lepo se bere, tako da res ne moreš nehat brat, ko začneš, ker kar teče in teče. Napisano je tako kot, da bi se pogovarjal z nekom, ki misli točno to kar ti, ampak zna to briljantno ubesedit. Tako kot sem se ob tem branju počutila razumljeno in tisti momenti “točno to, to probam vsem dopovedat, pa noben ne razume”, se nisem še nikoli. Res kapo dol in komaj čakam, da bomo lahko brali celo knjigo. Pa mislim, da se res vsak pasjeljubec najde v teh besedah, kar je 100x boljše od vsakega priročnika, ko itak več ne veš čemu bi verjel (kot si sama napisala).

Sem vse prebrala. Sem v veselem pricakovanju – narocim! Se poistovetim, vmes potujem po spominih in prigodah z naso kepo veselja. Preracunavam strosek razpraskanih stekel na novih panoramskih vratih v dnevni sobi (izhod na teraso) v novo vseljenem, zelo dragem stanovanju, kjer sem parkrat vstopila in (pre)dolgo odklepala, njemu se pa od veselja mesalo. Seveda je isto mesto popackano tudi s slino – ne sam njegovo, se od dveh mack. Vsi iste velikosti, vse v isti lajni Cakam tudi poglavje o pasjih kakcih in njihovi gostoti Vsekakor cestitke za pasjo prozo, ki poboza – cutim, da me nekdo malce bolje razume. In jocem ob poglavju Kako naprej – ker se zavedam, da nihce noce iti, a bo nekoc (zal) primoran. Drzim pesti in zelim veliko uspehov!

Toliko kolikor je različnih ljudi na svetu, toliko je različnih psov na svetu. Zadnja leta sem imela to srečo, ali nesrečo, da sem lahko opazovala pse in njihove lastnike na veterini, bolane in zdrave. Zaradi izkušenj po svetu hodim z mislijo, da bi bilo potrebno 50 % lastnikom psov odvzeti psa in mu ne dati niti navadne muhe. Psi danes v naših življenjih predstavljajo vse samo psa ne več. Vsakemu, ki ima psa in si ga želi, bi najprej dala prebrati tvojo knjigo. Če je sposoben razumet tvoje napisane besede je sposoben biti vodnik (lastnik je lahko vsak) psa. V kolikor v tvojih besedah ne vidi smisla, poante, si ne zasluži niti muhe.

Je kot nek manifest pasjeljubstvu na nek način.